Izlet na Dunaj

28.06.2009

Izlet na Dunaj je bila nagrada za naše celoletno zavzeto delo. Od 26. do 28. 6. 2009 smo si privoščili razvedrilo v mestu, ki smo ga sicer obiskali že v jeseni, vendar nam je zmanjkalo časa za marsikatero zanimivost. Tokrat smo se odločili za bolj sproščen program in si poleg obiska živalskega vrta v Schonbrunu privoščili tudi vodno osvežitev v kopališču Hitzingerbad ter obiskali zabaviščni park v Pratru. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, pred nevihto pa smo se zatekli v Schopping city, kjer je čas minil zelo hitro, predvsem dekleta pa smo našla tudi kakšen košček garderobe za poletne dni. Spali smo taborniško pod sicer trdno streho, ki smo jo našli v Slovenskem pastoralnem centru. Šef kuhinje je bila mama Mirjam ob pomoči tamburjašic, toda tudi tata Rajko je pokazal kuharske veščine, ki jih je razvijal v JLA s kuhanjem za 5000 vojakov. Tata Robert je skrbno dokumentiral dunajske zanimivosti, pa tudi vse naše početje. (Naša dirigentka verjetno zaradi tega ni hotela z nami na bazen.) Posebno doživetje je bil tudi naš nastop v kitajski restavraciji, s katerim smo si prislužili večerjo. Navdušili smo goste in lastnika lokala, mladega kitajskega natakarja pa je naša Vanesa tako očarala, da ji je pred odhodom poklonil rdečo vrtnico.

V nedeljo smo skupaj s člani tamburaškega orkestra Fermata glasbeno obogatili slovensko bogoslužje, po maši pa zaigrali še štirim slavljencem, ki so po naključju praznovali prav ta dan. Najstarejši med njimi je bil devetdesetletnik, pater Ivan Tomažič. Ker je bilo na mizi preveč dobrot, nismo naredili dolgega koncerta, namesto nas pa je meh raztegnil Matevž, da so navzoče zasrbeli podplati. Tudi dobre kapljice ni primanjkovalo, za kar je poskrbelo Vinarstvo Andlovic. Posebno Kabernet Savignon je navdušil komponistko Blaženko Arnič, ki je zatrjevala, da tako dobrega rdečega vina še ni pila.

Po slovesu od Slovencev v Pastoralnem centru, smo obiskali še Straussa v Stadtparku in v Štefanovi katedrali prisluhnili dekliškemu zboru iz Arizone, potem pa se odpeljali proti domu. V Mariboru nas je zagrabila lahkota, ki smo jo potešili v pizzeriji, plačali pa z napitnino, ki smo jo dobili na Dunaju od dirigentkinega kolega Hanzija.

Domov smo prišli z nočjo utrujeni od poti, toda polni lepih vtisov, ki se jih bomo še dolgo spominjali.