V soboto, 12. maja, smo se mladinska skupina Tamburjaši udeležili 32. Srečanja tamburašev in mandolinistov Slovenije. Odigrali smo tri skladbe.
Črt Sojar Voglar: VIPAVSKA (TAM)BURJA (noviteta)
Matija Krečič: DROUBNA FTICA (noviteta)
Siniša Leopold: VRTILJAK
Potovali smo direktno iz Osijeka in v Semič prispeli okrog 15:30. Ob 16:30 smo prišli na vrsto za akustično vajo, za katero pa smo porabili le približno dve minuti, kajti še preden smo se vsi posedli, nas je predstavnica Javnega sklada že opozorila, da čaka veliko orkestrov na vajo in da moramo pohiteti in nismo želeli, da bi zaradi nas bil kdo prikrajšan, niti ne domačini, ki bi morda lahko prišli na vajo že ob 11:00. Nameravali smo se uigrati in pripraviti na nastop kar v prostoru, ki nam je bil dodeljen za garderobo, pa je bil tako velik, da v njem naša šestnajst članska ekipa niti stati ni mogla. Z uvedbo izmen se nam je celo uspelo preobleči in na oder smo prišli vsi, pomislite, s čevlji iz istega para. Težje je bilo z uglaševanjem inštrumentov, ker jih ni bilo kam odložiti, temperatura pa je bila kar krepko višja od tiste v dvorani, kar je, fizikalno gledano, za uglasitev »dobra« kombinacija. Trzalica od bugarije nam je med uglaševanjem padla nekam med »cunje« in je do nastopa nismo več našli. Na srečo so nas iz zagate rešili dobrosrčni viniški tamburaši. Hvala!!! Da so bili naši želodčki prijetno prazni, nas je spominjal vonj po čevapčičih, ki so se na pravem ognju pekli ves čas koncerta in po prezračevanju dvorane pred razglasitvijo rezultatov se je ta prijetni vonj skupaj z dimom zalezel v dvorano, da je ocenjevalna komisija na odru stala v čarobni odrski atmosferi. Okrog 22. ure smo lahko okusili te »belokranjske dobrote«, nakar se je razživela »svirka« »ad hock« skupine tamburašev, ki je pokazala, v katero smer se razvija naše slovensko tamburaštvo. Prvo mesto vsekakor velja Dalmaciji, potem pa gremo v smeri Slavonije in Vojvodine. Živela Jugoslavijo! Slovenci očitno nimamo svojih skladb oziroma so zanič. To je ugotovila tudi letošnja komisija, ki med šestimi novitetami ni mogla izbrati nobene dovolj dobre skladbe, ki bi ji podelila vsaj priznanje, če že ne denarne nagrade.
Tudi sicer nismo tamburaši letos očitno bili vredni prav nobene nagrade. Medtem ko je bilo na letošnjem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru podeljenih za 6.600,00 eur denarnih nagrad, ni bil tamburašem podeljen niti en »papir«.
Letošnje ocenjevanje je bilo res pravo gnojilo za boljšo rast tamburaštva v Sloveniji in »odlična« motivacija nekaterim orkestrom, da se drugo leto ponovno prijavijo na to tekmovanje ter mladim skladateljem, da še kdaj poizkusijo kaj napisati za to »prestižno« zasedbo.
Sicer se naša skupina ne more pritoževati, saj smo svoj program, ki ni bil ravno lahek, uspešno odigrali in za svoj nastop prejeli zlato priznanje s pohvalo. V vrstnem redu uvrščenih orkestrov si delimo drugo mesto, saj imamo, »glej ga zlomka«, dve skupini natančno isti procent točk - 95,17%. Le kako jim je to uspelo?
