Zadnji vikend v juniju smo Tamburjaši preživeli v Sarajevu, kjer smo v kampu Butmir - bazi NATA in EUFOR-ja, na povabilo slovenskega kontingenta oblikovali kulturni del programa ob Dnevu državnosti, 20. obletnici samostojnosti republike Slovenije in 20. obletnici slovenske vojske.
V kampu, ki je bil postavljen z Daytonskim sporazumom ob koncu vojne v BiH, se trenutno nahajajo vojaške enote iz 26 držav. Za nas je bilo to posebno doživetje, saj smo imeli priliko od blizu spoznati življenje v vojaški bazi. V Bosno smo se peljali z vojaškim avtobusom, za popotnico smo prejeli »vojni obrok«, prenočevali smo v bazi, jedli v vojaški menzi, v katero ni bilo mogoče vstopiti s kratkimi hlačami, majicami brez rokavov ali v sandalih brez nogavic. Že vstop v bazo je zahteval veliko formalnosti, vendar so za nas poskrbeli slovenski predstavniki z g. Robertom Lenarčičem na čelu, ki je bil naša glavna kontaktna oseba in ker so bili že predhodno pripravljeni vsi potrebni dokumenti, smo se lahko dokaj hitro odpeljali skozi skrbno varovan vhod. Kljub pozni uri, so nas slovenski predstavniki prisrčno sprejeli v svojih prostorih, ki niso samo zgledno urejeni, temveč pričajo o narodni zavesti in ljubezni do domovine. Slovenska zastava na fasadi kontejnerja, pred njo kozolec z informacijskim materialom, celo bele in rdeče pelargonije na lesenem stopnišču, ki vodi na »gank«, vse to priča o ljudeh, ki jih ne zaznamuje le vojaška služba in disciplina, temveč tudi čuteče srce.
Mladim Tamburjašem, ki so se rodili in živeli v varnem okolju svojega doma, je vzbujal grozo že pogled, ki se je pričel ponujati kmalu po vstopu v Bosno. Ruševine, požgane hiše, sledovi streljanja na fasadah, izpraznjene vasi. Sledovi vojne so še zelo živi, pa ne samo materialni, temveč tudi družbeni. Mirno skupno življenje treh narodnosti, ki so se še pred nekaj leti krvavo spopadale, je težko vzpostaviti v skupni državi. Vsak se bori za svoje pravice in nevarnost ponovnega izbruha spopadov je velika, zato je prisotnost mednarodne vojske še vedno potrebna.
Čeprav so tudi v samem Sarajevu še sledovi vojne, pa se mesto z mednarodno pomočjo ponovno odeva v humano podobo. Gospod Matjaž Bolko, rojak iz Lokavca, ki je trenutno na službeni dolžnosti v Sarajevu, nas je vodil po mestu in nam ga predstavil z zgodovinskega, olimpijskega in vojnega vidika. Najprej smo se povzpeli proti planini Trebević in se ustavili v spominskem parku Vraca, simbolu trpljenja Sarajevčanov med drugo svetovno vojno, kjer smo po naključju spoznali sestro pokojnega narodnega junaka Vladimirja Periča – Valterja, ki nam je mnogim poznan predvsem iz filma »Valter brani Sarajevo«. Pot smo nadaljevali do prizorišča zimskih olimpijskih iger leta 1984, v katerega so bile tedaj uperjene oči milijonov ljudi, danes pa o teh dogodkih pričajo le še zaraščeni betonski ostanki. V samem centru mesta smo spoznali znamenitosti kot so Gradska viječnica (mestna knjižnica), Gazi Husrev-begova džamija, katedrala Srca Jezusovega, Latinska čuprija (Principov most), sprehodili smo se po Baščaršiji, kjer smo kupili džezve in se okrepčali v čevapčinici Željo. Gospod Bolko nas je posladkal še z najboljšo sarajevsko baklavo, pripovedoval pa nam je tudi o grenkem življenju Sarajevčanov med zadnjo vojno, o »tunelu spasa«, to je tunelu, po katerem se je v času vojne dostavljalo hrano in zdravila in izvajalo reševanje, bombardiranju, hudem pomanjkanju, o tem, da so ljudje na drobne koščke razrezali kavbojke, da so si lahko skuhali kavo, z debelejšo knjigo pa so lahko skuhali juho iz vrečke,… Pred povratkom v bazo smo obiskali še »Vrelo Bosne« in se sprehodili po čudovitem parku z izviri reke Bosne.
Praznična prireditev se je pričela ob 19.00 z glasbenim pozdravom skupine »Sarajevo drum orchestra«. V uradnem delu programa, ki sta ga v slovenščini in angleščini povezovali Tamburjašici Mojca in Špela, sta kot govornika nastopila obrambni ataše polkovnik Anton Tunja in načelnik štaba NATA v Sarajevu polkovnik Miran Rožanec. Sledila je podelitev priznanj in zahval. Tamburjaši smo poleg slovenske in evropske himne zaigrali več slovenskih skladb, po zaključku uradnega dela prireditve pa smo publiko razveseljevali predvsem s popularnimi skladbami. Večer je izzvenel v prijetnem druženju ob prigrizku in plesu.
Naše srečanje z vojaškim življenjem je bilo zelo kratko, vendar smo Sarajevo zapustili polni lepih vtisov in prijetnih občutkov. Čeprav smo že marsikje nastopali in so nas povsod lepo sprejeli, pa smo si bili ob odhodu vsi enotni, da tako pristnega in toplega sprejema nismo bili deležni še nikjer. Morda zato, ker smo Slovencem v Sarajevo prinesli košček doma, družine, domovine in teh vrednot se človek zaveda še posebej takrat, ko je ločen od njih. Lepo bi bilo, če bi se tega zavedali mi vsi.
Vlasta L. Lavrenčič
